Konec novembra je čas, ki ga knjigoljubci težko pričakujemo. Letos še toliko bolj, ker se je 38. Slovenski knjižni sejem po dolgem času zopet odvijal v živo.
44 osnovnošolcev – nadarjenih učencev od 6. do 9. razreda in tistih punc, ki obiskujejo knjižničarski krožek, se je v sredo namesto k pouku namenilo v Ljubljano. Najprej smo si ogledali NUK, našo največjo in najpomembnejšo knjižnico. Stavba Narodne in univerzitetne knjižnice je delo arhitekta Jožeta Plečnika. Knjižnico je zasnoval kot tempelj znanja. In tako smo se tudi počutili, kot v templju. Nismo se namreč sprehajali med knjižnimi policami, kot si običajno predstavljamo za knjižnico. Veličastno stopnišče ter hodniki v marmorju so namenoma temnejši, ker je znanje tisto, ki nas razsvetljuje. Zunanjost stavbe NUK nas spominja na tkanino, okna na odprte knjige. S težkimi vhodnimi vrati (da jih odpreš, potrebuješ nekaj moči) pa je Plečnik želel povedati, da je znanje dostopno vsem, a se mora vsak izmed nas vsaj malo potruditi, da ga doseže.
Sledil je sprehod čez staro Ljubljano do Gospodarskega razstavišča, kjer je potekal knjižni sejem.
Najprej smo se pridružili Šolskemu knjigosledu, vodenemu ogledu po zanimivih kotičkih sejma. Ogledali smo si razstavo ilustracij in stripovski kotiček. Izvedeli smo, kaj pomeni Unescova prestolnica literature in na kratko spoznali eno izmed slovenskih založb, založbo Miš. Sledil je težko pričakovani prosti čas. Mislim, da smo v večini uspešno ‘zapravili’ svoje žepnine. 🙂
Zadovoljni in s knjigo v nahrbtniku smo se odpravili nazaj proti Žirem.
